»Ob prvem postopku sem se podala v nekaj čisto neznanega, druga dva postopka pa sta sledila zato, ker nisem prenesla občutka, da moje telo nečesa ne zmore, da nisem bila uspešna, mislila sem, da moram na vsak način doseči svoj cilj.«
»Težko se je v tem obdobju družiti z ljudmi, ker ti vse to visi na glavi, ker seveda ne razlagaš vsem, kaj se ti dogaja. Hkrati bi rada kričala, da bi vsi slišali, v kakšnem položaju sem, zato da bi mi dali mir, ker v tem obdobju res potrebuješ mir, odsotnost stresa in počitek.«
»Najbolj pa me je prizadelo in zabolelo to, da ko sem šla do vodstva, ki sem mu zaupala in povedala, kaj se dogaja, se ni nič zgodilo; ko sem šla drugič, se spet nič zgodilo.«
»Čeprav sem s. p. sem se morala držati istih pravil kot zaposleni glede dopustov itd., čeprav me je to omejevalo pri delu in me prikrajšalo za drug zaslužek. Ni se razumelo, da sem kot s. p. nek enakovredni poslovni partner, ampak sem bila v podrejenem položaju in se nisem mogla odločati o svojem delovnem času, prisotnosti na delu itd.«
